Pogovorimo se o … duševnem zdravju in psihosocialni oskrbi med rakom v otroštvu, adolescenci in mladi odrasli dobi ter po njem

“Duševno zdravje je več kot le odsotnost duševnih motenj”

WHO, 2022

10 ključnih točk za skrb za vaše duševno zdravje med rakavo boleznijo in po njej

Rak pri mladih lahko pusti dolgotrajen vpliv. Čeprav je poudarek pogosto na telesnem zdravju, je pomembno, da med rakavo boleznijo in po njej dajete prednost tudi duševnemu zdravju.

1. Prepoznajte svoja čustva. Običajno je, da doživljate različna čustva, vključno z anksioznostjo, žalostjo in strahom. Prepoznajte ta čustva in po potrebi poiščite podporo.
2. Poiščite sistem podpore. Sistem podpore lahko nudi čustveno in praktično pomoč. Sem lahko sodijo družina, prijatelji in podporne skupine.
3. Dajte prednost skrbi zase. Skrb za vaše telesno zdravje z gibanjem, zdravo prehrano in spanjem lahko izboljša duševno zdravje.
4. Poiščite strokovno pomoč. Strokovnjaki za duševno zdravje, kot so psihologi in svetovalci, lahko mladim in njihovim družinam zagotovijo specializirano podporo.
5. Izobražujte se. Učenje o duševnem zdravju med rakavo boleznijo in po njej lahko zmanjša stigmo ter poveča dostop do virov pomoči.
6. Ostanite povezani. Družabne aktivnosti in hobiji lahko izboljšajo socialno podporo ter zmanjšajo občutke osamljenosti.
7. Vaje za sproščanje. Prakse čuječnosti, kot so meditacija in dihalne vaje, lahko zmanjšajo stres in izboljšajo čustveno blagostanje.
8. Vključite zdravstvene strokovnjake. Obrnite se na zdravstvenega strokovnjaka glede svojega duševnega zdravja in vseh skrbi, ki jih morda imate.
9. Zavzemajte se zase. Naj vas ne bo strah spregovoriti in se zavzeti za svoje potrebe na področju duševnega zdravja. V redu je, če pri tem potrebujete podporo druge osebe.
10. Vzemite vsak dan posebej. Življenje z rakom in po njem je potovanje, zato je pomembno, da jemljete vsak dan posebej. Ne pozabite, da vam ni treba vedno misliti pozitivno. Obup in upanje se lahko izmenjujeta in to je v redu! Oglejte si žepno kartico “Iskanje ravnovesja med strahom in upanjem”.

Pogovor z mladimi o resnih temah

Priporočila za vse, ki sodelujejo v pogovoru

Komunikaciji o težkih temah se ni mogoče izogniti, vendar lahko pristop in odnos nekaj spremenita.

1. Bodite na isti ravni. Fizično in simbolično.
2. Izkazujte spoštovanje. Pokažite pripravljenost vstopiti v svet mlade osebe, poskusite sprejeti njeno resničnost, kot jo vidi sama, ter slišati njene strahove in izgube tako, kot jih doživlja. Cenite njena stališča – ne sodite jih in jih ne podcenjujte.
3. Vključite. Dajte mladim glas: govorite Z njimi, ne O njih! Spodbujajte starosti primerno, aktivno sodelovanje.
4. Poslušajte. Pozorno poslušajte: KAJ je povedano in KAKO? Še posebej ob neobičajnih trenutkih in na nepričakovanih mestih.
5. Prilagodite jezik. Uporabljajte nežen in previden jezik, usmerjen na RAZVOJNO STOPNJO mlade osebe. Upoštevajte tako besedno kot nebesedno komunikacijo (npr. obrazno mimiko, geste, telesno držo).
6. Spoštujte čustva. Čustva jemljite resno. Poimenujte čustva, spoštujte jih, ne zmanjšujte njihovega pomena.
7. Bodite iskreni. Mladi pričakujejo iskrene odgovore na iskrena vprašanja, da se lahko zgradi zaupanje.
8. Pokažite odprtost. Dajte vedeti, da so vsa vprašanja dobra in dobrodošla. Bodite odprti za razpravo o težkih temah, namesto da jih spremenite v tabu. Bodite pozorni na drobne signale.
9. Ravnajte se po vprašanjih. Naj vas vodijo vprašanja mladih. Naravno iščejo količino informacij, ki je zanje prava, da se počutijo varne. Ne postavljajte jih pred prevelike ali premajhne izzive. Npr. Kaj že veste? Kaj in koliko želite vedeti? Kaj točno vas skrbi?
10. Dajte prostor in čas. Ponudite zaščiteno, starosti primerno okolje. Upoštevajte trajanje pozornosti in dajte čas za predelavo. Načrtujte več zaporednih pogovorov.
11. Uporabljajte pripomočke. Zagotovite knjige, risbe, aplikacije, vizualne modele itd. za spodbujanje razumevanja in predelave, da bi podprli informirano in skupno odločanje.
12. Načrtujte in ukrepajte. Pogovorite se o konkretnih naslednjih korakih in skupaj načrtujte, da zagotovite občutek lastne učinkovitosti in zdravo soočanje. Vlijte zaupanje in občutek varnosti.
13. Vključite družino in socialno mrežo. Odprta komunikacija se je izkazala kot zaščitni dejavnik za vse vpletene. Oseba, ki ji zaupamo, je lahko dragocen vir podpore med težkimi pogovori.

V redu je, če vas komunikacija preplavi in poiščete pomoč.

Kaj je priporočljivo in čemu se izogniti v komunikaciji

Priporočila za vse, ki sodelujejo v pogovoru

Preden se vključite v pogovor z ljudmi, ki živijo z rakom in po njem, se vprašajte …

• Kako se danes počutim? Ali lahko nudim podporo?
• Kakšna je moja vloga v življenju te osebe?
• Kaj to pomeni za ta pogovor?
• Kaj ta oseba pričakuje od mene?
• Če bi šlo za vas, kaj bi želeli od tega pogovora?
• Kaj vem (ali mislim, da vem) o tej diagnozi?
• Kakšno vprašanje lahko postavim? Ali ga moram postaviti?

Ključna sporočila

• V redu je, če ne veste, kaj reči (in to odkrito poveste)
• V redu je postaviti težko vprašanje, vendar dajte osebi prostor, da nanj ne odgovori
• Sprejmite izkušnjo osebe, ne tega, kar menite, da je
• Bodite radovedni
• Bodite potrpežljivi
• Poskusite se dobro počutiti tudi v tišini; neverbalna komunikacija je lahko prav tako učinkovita in tolažilna

Nasveti za izboljšanje komunikacije

Slaba komunikacija lahko vpliva na odločanje, upoštevanje zdravljenja, socialne odnose in duševno zdravje.

Kaj reči – priporočljivo

• Prilagodite komunikacijo. Upoštevajte posameznikovo starost, kognitivni razvoj in socialne vidike ter prepoznajte njegove edinstvene potrebe in sposobnosti
• Prepoznajte čustva. Bodite empatični, vendar se izogibajte pretirani empatiji
• Podprite odločanje. Zagotovite vse informacije, potrebne za informirano odločitev
• Bodite iskreni in transparentni. Informacije podajte na konstruktiven način, poln upanja

Česa NE reči – odsvetovano

• Obtoževanje. “Kaj ste storili, da ste zboleli za rakom?”
• Primerjanje. “Poznam nekoga z rakom, ki je umrl.”
• Vsiljevanje. “Morali bi biti hvaležni! Vsaj živi ste!”
• Označevanje. “Borec” “Junak” (Univerzalnega pristopa ni)
• Uporaba toksične pozitivnosti. “Nehajte skrbeti, čez nekaj mesecev boste videti povsem normalno.”
• Dehumanizacija ali zmanjševanje pomena. “Vsaj nimate najbolj agresivne vrste raka.”

Socialna razsežnost

Rak v otroštvu, adolescenci in mladi odraslosti lahko povzroči socialne izzive.

Socialno delo dopolnjuje zdravstveno, psihološko in negovalno oskrbo z namenom svetovanja in podpore pri socialnih izzivih.

• Socialno-ekonomski dejavniki
  • Izobraževanje
  • Zaposlitev
  • Materialne življenjske razmere (npr. dohodek, razpoložljivost hrane in oblačil)
  • Bivanjske razmere (npr. stanje in kakovost stanovanja)
  • Pravni status
• Socialno-kulturni dejavniki
  • Jezik
  • Država izvora
  • Etnična pripadnost
• Socialni odnosi
  • Medosebni odnosi
  • Socialne mreže
  • Socialna podpora
• Socialno-ekološki dejavniki
  • Okoljski dejavniki (npr. mestno v primerjavi s podeželskim okoljem, podnebne razmere, kakovost zraka)
  • Mobilnost (npr. razpoložljivost prevoza, dostopnost delovnih mest, šol, zdravstvenih ustanov)

Kaj je potrebno?

• Bio-psiho-socialni koncepti zdravljenja
• Socialno presejanje/ocena, svetovanje in intervencije za vse mlade osebe in njihove oskrbovalce med zdravljenjem in v nadaljnji oskrbi
• Pravica do pozabe = odprava diskriminacije oseb, ki so preživele raka, pri dostopu do osnovnih finančnih storitev.
  • Ustavite nepravično obravnavo oseb, ki so preživele raka, pri dostopu do finančnih storitev zaradi njihove zdravstvene zgodovine.
  • Zagotovite pravne pravice dolgoročnim preživelim, da finančnim institucijam ni treba razkriti svoje zgodovine raka.
  • Zagotovite dostop do zavarovanj in preprečite zviševanje zavarovalnih premij ali stroškov bančnih posojil.

Bio-psiho-socialni koncepti zdravljenja so večdimenzionalen pristop k zdravju in bolezni. Pri obravnavi zdravja in bolezni je treba upoštevati ne le somatske, temveč tudi psiho-socialne vidike. Obravnava na vseh treh ravneh:

• bio – npr. onkološka bolezen in zdravljenje
• psiho – npr. strah, kronična žalost, čustveno blagostanje
• socialno – npr. izolacija, socialno-ekonomsko breme

Podpora pri izobraževanju

Mladi, ki živijo z rakom in po njem, se lahko v izobraževanju soočajo z omejitvami zaradi bolezni, zdravljenja ali poznih posledic.

Normalnost, kjer koli je mogoče — podpora, kjer koli je potrebna. Naš cilj: izobraževanje, ki ustreza sposobnostim, osebnosti in načrtom za prihodnost.

Kaj je potrebno?

• Spremljanje in podpora skozi celoten potek izobraževanja … za mlade, ki živijo z rakom in po njem, njihove skrbnike, učitelje & vrstnike
• Enostaven dostop do smiselnih informacij o vseh pravnih in praktičnih možnostih podpore
• Predani strokovnjaki v nadaljnji oskrbi s potrebnim znanjem, veščinami in časom za usklajevanje komunikacije med mlado osebo/družino, šolo in zdravstveno ekipo

6 korakov za izboljšanje podpore pri izobraževanju

Soočanje z omejitvami — izkoriščanje prednosti. Ne privilegiji, temveč zmanjševanje prikrajšanosti.

1. Pridobite jasen pregled osebnih PREDNOSTI in TEŽAV, npr. z nevropsihološko oceno
2. Upoštevajte IZRAVNAVO PRIKRAJŠANOSTI: ta je še posebej pomembna, če bi omejitev na enem področju (npr. spomin) povzročila prikrajšanost na drugih področjih (npr. matematika).
3. NA OSEBO OSREDOTOČENA podpora: uporabite pravne možnosti in/ali izravnavo prikrajšanosti – prilagojeno individualnim potrebam.
4. BODITE TRANSPARENTNI: možnosti podpore načrtujte in o njih razpravljajte SKUPAJ. Komunicirajte in sodelujte z vsemi vpletenimi (mlada oseba, skrbniki, sorojenci, vrstniki & učitelji).
5. Zagotovite ČUSTVENO PODPORO: dopustite občutke tesnobe, negotovosti & strahu pred drugačnostjo ter uporabite razpoložljivo podporo.
6. Osredotočite se ne le na uspešnost, temveč tudi na OBČUTEK PRIPADNOSTI in socialno situacijo; preprečujte medvrstniško nasilje.

Izravnava prikrajšanosti = Nadomestitev z boleznijo povezanih prikrajšanosti za zagotavljanje enakih možnosti:

• Ločeni, mirni prostori za izpite
• Prostor za odmore
• Uporaba učnih gradiv, ki podpirajo spomin (npr. zbirka matematičnih formul)
• Dodaten čas pri izpitih
• Zmanjšanje obsega nalog ali domače naloge
• Večmodalna učna gradiva, gradiva za načrtovanje & strukturo

Postavimo poklicno podporo med prednostne naloge

Mladi, ki živijo z rakom in po njem, se lahko v svoji poklicni poti soočajo z omejitvami zaradi bolezni, zdravljenja ali poznih posledic.

Zelo pogosto so zaradi pomanjkanja znanja drugih podcenjeni ali precenjeni, zato se lahko znajdejo v neustreznih delovnih situacijah.

Kaj je potrebno?

• Neprekinjeno spremljanje in dolgoročna podpora v nadaljnji oskrbi … za mlade, ki živijo z rakom in po njem, njihove skrbnike & delodajalce
• Enostaven dostop do smiselnih informacij o vseh pravnih in praktičnih možnostih podpore
• Predani strokovnjaki v nadaljnji oskrbi s potrebnim znanjem, veščinami in časom za usklajevanje komunikacije … med mlado osebo/družino, delovnim mestom, zdravstveno ekipo in izvajalci poklicne podpore
• Programi vrstniške podpore

Ključne točke poklicne podpore

Normalnost, kjer koli je mogoče — podpora, kjer koli je potrebna. Soočanje z omejitvami — izkoriščanje prednosti. Cilj: poklicna situacija, ki ustreza sposobnostim, osebnosti, interesom in načrtom za prihodnost.

1. Pridobite jasen pregled PREDNOSTI in TEŽAV, povezanih z delom, npr. z nevropsihologijo ali medicino dela
2. Analizirajte DELOVNE POGOJE, da ugotovite, kje so mogoče prilagoditve.
3. NA OSEBO OSREDOTOČENA podpora: ukrepi & prilagoditve po meri individualnih potreb. Upoštevajte bio-psiho-socialno ozadje in NAČRTUJTE VNAPREJ.
   • Prilagoditev delovnega časa
   • Okvirni pogoji ali vrsta dejavnosti
   • Zagotovitev in uporaba ustreznih orodij & pripomočkov
   • Prostor za počitek & drugo …
4. Razjasnite PRAVNA VPRAŠANJA: delovno in socialno pravo.
5. BODITE TRANSPARENTNI: možnosti podpore načrtujte in o njih razpravljajte SKUPAJ: komunicirajte z vsemi vpletenimi (mlada oseba, skrbniki, delodajalci, sodelavci, izvajalci poklicne podpore)
6. ČUSTVENA & SOCIALNA PODPORA: ne osredotočajte se le na uspešnost. Dopustite občutke, kot so negotovost, strah pred drugačnostjo & žalovanje zaradi prvotnih načrtov. Upoštevajte socialno situacijo. Preprečujte trpinčenje.

Iskanje ravnotežja med strahom in upanjem

Negativna čustva so del človeške izkušnje in omogočajo ustrezno predelavo (travmatičnih) izkušenj.

• Strah je naravna in pomembna reakcija. Je sila, ki nas spodbuja k soočanju z resničnimi grožnjami.
• Strah, prisoten v zmerni meri, …
  • ima zaščitno funkcijo zaradi učinka, ki izboljšuje učinkovitost.
  • izostri naše čute & aktivira naše mehanizme preživetja.
  • lahko vodi k osebnostnemu dozorevanju.

Upanje je večdimenzionalen in zelo individualen občutek, ki se nenehno prilagaja.

• Upanje je zaupljiva notranja usmerjenost, da se bo v prihodnosti zgodilo nekaj zaželenega, ne da bi imeli o tem gotovost.
• Lahko ga spremljata strah in zaskrbljenost.

Normalno je, da se strah in upanje, skrb in zaupanje izmenjujejo v zelo kratkem času ali da so prisotni hkrati. Sposobnost vzdržati to dvojnost (“dvojno zavedanje”) velja za optimalno psihološko prilagoditev na bolezen ali krize.

“Upanje vsekakor ni isto kot optimizem. Ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izteklo, temveč gotovost, da ima nekaj smisel, ne glede na to, kako se izteče.”

Václav Havel

O “dobrih” in “slabih” čustvih

Slabih čustev ni. Vsako čustvo ima svojo upravičenost in funkcijo ter mu je treba dovoliti, da ga občutimo in izrazimo.

Čustva, ki se subjektivno zdijo prava in skladna, vodijo k večjemu blagostanju, ne glede na to, ali veljajo za “dobra” ali ne.

Kaj je potrebno?

• Neprekinjeno spremljanje duševnega zdravja med zdravljenjem in v vseživljenjski nadaljnji oskrbi … za ljudi, ki živijo z rakom in po njem, & njihove družine/prijatelje
• Enostaven dostop do psihosocialne obravnave in drugih možnosti podpore
• Predani strokovnjaki s potrebnim znanjem, veščinami in časom
• Programi vrstniške podpore

Pozitivna naravnanost vs. “toksična pozitivnost”

Pozitivna naravnanost in optimizem sta na splošno povezana z večjim blagostanjem … VENDAR … kadar se uporabljata za potlačevanje negativnih čustev, lahko naredita več škode kot koristi.

Pritisk, da “moramo biti hvaležni”, lahko vodi v obremenjenost in občutke krivde. Travmatične izkušnje morajo imeti svoje mesto in jih je treba predelati.

Tanka meja med ustrezno, zdravo predelavo in čustvenimi motnjami

Medtem ko je žalovanje naraven odziv in del življenja, depresija zahteva posebno podporo. Razlika med žalovanjem in depresijo je lahko subtilna – pri obeh stanjih pa so prisotne nekatere značilnosti:

Žalovanje

• Stiska je povezana z izgubo ali ločenostjo
• Jokavost
• Hrepenenje po izgubljeni osebi/funkciji/stvari
• Praznina
• Pogosto prihaja v valovih

Oboje

• Žalost
• Izguba zanimanja za dejavnosti & družabno življenje
• Utrujenost
• Apetit (povečan ali zmanjšan)
• Spanje (povečano ali zmanjšano)

Depresija

• Stiska je povezana s splošno znižanim razpoloženjem
• Misli o samopoškodovanju/samomoru
• Pogosto stalno, dolgotrajno nizko razpoloženje
• Pomanjkanje motivacije & energije

Žalovanje → motnja dolgotrajnega žalovanja → depresija

Čeprav se pri vsakomur ne bodo razvili depresivni simptomi, je zavedanje te možnosti ključno. Upoštevajte, da ima lahko depresija različne vzroke v ozadju.

Poiščite strokovno pomoč

Poiščite strokovno pomoč, če naslednje traja vsaj 2 tedna:

• Imate občutek, da ste obstali v procesu soočanja s svojo izkušnjo z rakom.
• Opažate veliko vrzel med tem, kako razmišljate o svojem življenju, in tem, kako ga občutite.
• Čutite pritisk, da morate delovati srečni in hvaležni, vendar se v sebi počutite žalostni in prazni.
• Misel “Ne bi me motilo, če se jutri ne bi zbudil/-a” se vam redno pojavlja.
• Že dolgo se spopadate s težavami s spanjem.
• Počutite se izjemno utrujeni brez jasnega telesnega razloga.
• Imate občutek, da ste proti žalosti zgradili jez in da svojih solz, ko enkrat začnete jokati, ne boste nikoli več mogli ustaviti.

V redu je prositi za pomoč!

Možnosti podpore

Samopomoč:

• Pripovedovanje zgodb
• Pogovori
• Podporne skupine
• Mentorski programi
• Telesna dejavnost/šport
• Izrazne umetnosti
• Biblioterapija

Strokovna terapija:

• Psihoedukacija
• Na klienta osredotočena terapija
• Kognitivno-vedenjska terapija
• Sistemska družinska terapija
• Klinično-psihološka terapija
• Nevropsihološka terapija
• Skupinska terapija
• EMDR (desenzitizacija in ponovna predelava z očesnimi gibi)
• ACT (terapija sprejemanja in predanosti)
• Drugo (npr. izrazne terapije, umetnostna terapija, psihomotorična terapija, farmakoterapija itd.)

Kaj je potrebno?

• Spremljanje duševnega zdravja med zdravljenjem in v vseživljenjski nadaljnji oskrbi
• Enostaven dostop do psihosocialne obravnave

Moja pravica do žalovanja

Bolniki, preživeli, oskrbovalci, strokovnjaki – vsakdo sme žalovati.

Žalovanje = naraven odziv na izgubo, ki običajno vključuje občutke žalosti, hrepenenja, jeze, krivde, zmedenosti in otopelosti. Gre za kompleksen in individualiziran proces, ki se od posameznika do posameznika zelo razlikuje. Žalovanje je potrebno, da lahko predelate izgubo, ki jo doživljate.

Kljub svobodi, da vsak žaluje na svoj način, lahko pomanjkanje družbenega sprejemanja in razumevanja raznolikih procesov žalovanja vodi v stigmatizacijo in osamljenost tistih, ki žalujejo.

• Dovoljeno mi je jokati, vendar mi ni treba
• Dovoljeno mi je čutiti jezo in izraziti svoja čustva
• Dovoljeno mi je, da me je strah
• Dovoljeno mi je, da se spet smejem in občutim srečo
• Lahko imam veliko različnih občutkov hkrati
• Dovoljeno mi je, da za nekaj časa pozabim
• Dovoljeno mi je žalovati toliko, kot želim
• Ni mi treba čutiti krivde
• Dovoljeno mi je govoriti o bolezni, če to želim
• Dovoljeno mi je govoriti o svojem žalovanju, izgubah in strahovih
• Dovoljeno mi je govoriti o smrti in umiranju
• Lahko postavim vsa vprašanja, ki jih želim
• Dovoljeno mi je imeti nekaj miru in tišine
• Dovoljeno mi je početi stvari, ki me tolažijo in mi koristijo
• Dovoljeno mi je, da se počutim šibko
• Dovoljeno mi je vzeti si ves čas, ki ga potrebujem

“Žalost, ki ne pride na dan, se zagnoji. Lahko povzroči, da zbolite. Šele ko jo izrazimo, postane znosna.”

Dirk de Wachter, psihiater

Kako uporabljati žepne kartice

1. Žepne kartice imejte na lahko dostopnem mestu – na primer na svoji mizi, na stojalu ali v čakalnicah vaše ustanove.
2. Uporabljajte jih kot referenčni pripomoček pri pogovorih o duševnem zdravju in psihosocialni oskrbi z bolniki, preživelimi, družinami, oskrbovalci, sodelavci ali učitelji.
3. Kartice in informacije delite z drugimi, da povečate ozaveščenost in spodbudite pogovore o pomenu podpore duševnemu zdravju med in po raku v otroštvu, mladostništvu in mladi odrasli dobi.
4. Obiščite spletno stran, navedeno na karticah, za dostop do dodatnih virov in poglobljenih informacij o duševnem zdravju in psihosocialni oskrbi. Pridružite se naši platformi in se povežite z drugimi.
5. Uporabite prazen prostor na posamezni kartici, da zapišete morebitne opombe ali pomembne kontaktne podatke, povezane s storitvami na področju duševnega zdravja ali podpornimi mrežami.

O tej publikaciji

Vse žepne kartice so bile razvite v okviru projekta EU-CAYAS-NET in pregledane v sodelovanju z zagovorniki pravic bolnikov in zdravstvenimi delavci. Glavno odgovornost sta si delila Childhood Cancer International – Europe in Medical University of Vienna. Vsebina ne predstavlja izčrpnega pregleda. Zadnja revizija junija 2025. Žepne kartice so na voljo v več jezikih.

Avtorji

• 10 ključnih točk o duševnem zdravju: Liesa J. Weiler-Wichtl, klinični psiholog, Avstrija
• Pogovor o resnih temah: Ulrike Leiss, klinični psiholog, Avstrija. Viri: Damm, L. et al., 2015; Stein, A. et al., 2019; Stivers, T., 2012; Skeen, J.E., & Webster, M.L., 2014
• Kaj storiti in česa ne v komunikaciji: Oriana Sousa, psiholog, zagovornik pravic bolnikov, Portugalska
• Socialna razsežnost: Kerstin Krottendorfer, klinični socialni delavec, Avstrija; Tiago Pinto da Costa, zagovornik pravic bolnikov, Portugalska
• Podpora pri izobraževanju: Anna Zettl, zagovornik pravic bolnikov, Avstrija; Anika Rupprecht, psiholog, Avstrija; Ulrike Leiss, klinični psiholog, Avstrija
• Podpora pri poklicni poti: Anna Zettl, zagovornik pravic bolnikov, Avstrija; Anika Rupprecht, psiholog, Avstrija; Ulrike Leiss, klinični psiholog, Avstrija
• Strah in upanje: Hannah Gsell, zagovornik pravic bolnikov, Avstrija; Ulrike Leiss, klinični psiholog, Avstrija
• Žalovanje in depresija: Alied van der Aa, psiholog, Nizozemska
• Moja pravica do žalovanja: Vsebina prilagojena po Ayse Bosse (2015)

Iskrena hvala naslednjim osebam za skrbni pregled žepnih kartic in sodelovanje v procesu doseganja soglasja: Alied van der Aa, Inga Bosch, Ania Buchacz, Tiago Pinto da Costa, Lisa Goerens, Hannah Gsell, Kerstin Krottendorfer, Ulrike Leiss, Patricia McColgan, Aoife Moggan, Marta Perez, Carina Schneider, Oriana Sousa, Zuzanna Tomasikova, Jikke Wams, Anna Zettl

Financiranje in izjava o omejitvi odgovornosti

Sofinancira Evropska unija. Izražena stališča in mnenja pa so izključno stališča in mnenja avtorja(-ev) in ne odražajo nujno stališč Evropske unije ali European Health and Digital Executive Agency (HaDEA). Zanje ne moreta odgovarjati niti Evropska unija niti organ, ki je dodelil sredstva.