Marie-Therese Gubi, ki so ji v mladosti diagnosticirali možganski tumor, se je soočila z izzivi, a tudi z neomajno močjo, močno podporo družine in izjemnim duhom. Danes je Marie-Therese aktivna zagovornica v mreži EU-CAYAS-NET in na podlagi svojih izkušenj navdihuje druge, ki se soočajo s podobnimi izzivi.
Kako vam je ime? Koliko ste stari? Od kod ste?
Ime mi je Marie-Therese Gubi, vendar me vsi kličejo Marie in prihajam iz Avstrije.
Kakšna je vaša diagnoza?
Pri treh letih so mi diagnosticirali možganski tumor.
Kako in kdaj ste izvedeli za svojo diagnozo?
Starši so opazili nekatere razlike v mojem vedenju in to, da sem se pogosto pritoževal zaradi glavobolov.
Česa vas je naučila izkušnja z rakom?
Diagnozo so mi postavili zelo zgodaj, zato nisem zares izkusila življenja pred diagnozo in njenih poznejših posledic. Seveda pa sem pozneje spoznal, da moram na preglede hoditi pogosteje kot moji vrstniki. Predvsem pa me je to naučilo, da zdravje ni samoumevno stanje in da se je treba zaradi obiskov bolje organizirati v vsakdanjem življenju.
Kaj vas vsak dan ohranja pri delu?
Zavedanje, da lahko s svojimi izkušnjami in zavzetostjo kot zagovornik bolnikov vsaj malo prispevam k izboljšanju življenja drugih bolnikov.
Kaj vam je najbolj pomagalo med zdravljenjem?
Moja družina in prijatelji, ki mi olajšajo vsakdan, s katerimi lahko ustvarjamo spomine in preživljamo zabavne trenutke. Predvsem v času zdravljenja pa je bila moja družina najpomembnejša družba.
Kaj bi radi dosegli v okviru omrežja EU-CAYAS-NET?
Po eni strani sem spoznal številne neverjetno impresivne ljudi in njihove zgodbe, se naučil več o sebi, po drugi strani pa sem bolnim ljudem vlil upanje in zaupanje ter jim vrnil delček tega, kar sem prejel.
Poskusite se opisati v treh stavkih:
Opisal bi se kot zelo discipliniranega in organiziranega. Nove izzive je treba premagovati in se tako razvijati. Rada potujem in odkrivam nove stvari.
Kaj počnete v prostem času?
Prosti čas najraje preživljam s prijatelji in družino. V prostem času rad igram tenis, pozimi pa smučam.
Za kaj v svojem življenju ste najbolj hvaležni?
Za ljudi, ki so me podpirali in spremljali na moji poti. Predvsem pa moji družini, ki mi je med zdravljenjem vedno stala ob strani, in celotni ekipi (zdravnikom, medicinskim sestram, psihosocialnemu osebju), ki me je zdravila in podpirala. Brez njih mi danes ne bi šlo tako dobro.
Kaj daje vašemu življenju smisel?
Ker vem, da sem premagal nekaj, zaradi česar sem postal to, kar sem. Veliko stvari cenim bolj kot druge in sem srečna, da lahko živim tako, kot si želim. In naj se sliši še tako neumno, včasih ima takšna bolezen tudi svoje dobre strani: spoznaš odlične ljudi in se ti odprejo vrata, ki jih na tak način morda ne bi izkusil.
Kaj je na vašem seznamu?
Z veseljem bi letel v Avstralijo ali Novo Zelandijo. Na mojem seznamu je tudi polet z balonom.
Kako se sprostite?
Rada kuham ali pečem, kar mi pomaga, da se sprostim. Rada pa se tudi sprehajam in poslušam glasbo.
Katera so vaša osebna pravila?
Zdravje je največji privilegij, ki ga lahko imate. Kozarec je vedno napol poln in kjer je volja, je tudi pot.
