Ta študija raziskuje resnost ovir za sodelovanje pri bolnikih, ki so preživeli pediatrične tumorje zadnjične jame (PFT) več let po zdravljenju. V preteklosti so se etiološke študije o neugodnem izidu osredotočale predvsem na patobiološke dejavnike tveganja. Namen pričujoče analize je raziskati pomen okoljskih spremenljivk.
V povprečju 10 let po postavitvi diagnoze smo z vprašalnikom, sestavljenim po metodi PREDI (Psychosocial Resource-Orientated Assessment), poizvedovali o izobraževalnih in socialnih težavah 42 bolnikov, ki so preživeli pediatrično PFT (povprečna starost 17 let). Ovire pri izobraževanju ali družbenem udejstvovanju so bile opredeljene s težavami, o katerih je poročal sam in/ali njegov bližnji, v šoli ali v odnosih z vrstniki. V skladu s tem so bili otroci in mladostniki razvrščeni v skupini z ustreznim in omejenim sodelovanjem. Nato je študija opredelila morebitne patobiološke (vrsta zdravljenja, hidrocefalus, ponovitev tumorja, spol, starost ob diagnozi, napadi in cerebelarni mutizem) in okoljske (izobrazba staršev in mater, sorojenci, glavni jezik, neskladje med osebnimi in okoljskimi vrednotami, redna telesna dejavnost in zasebni življenjski prostor) dejavnike tveganja ter preučila, ali se bolniki z ustreznim in omejenim sodelovanjem razlikujejo po številu dejavnikov tveganja.
Skoraj desetletje po zdravljenju je imelo dve tretjini bolnikov težave pri izobraževanju in/ali v družbi. Bolniki z omejenim sodelovanjem so bili pogosteje povezani z okoljskimi dejavniki, kot so nizka stopnja izobrazbe matere, sorojenci, glavni jezik, ki ni nemščina, neskladje med družbenimi in osebnimi vrednotami ter neredna telesna dejavnost, ter patobiološkimi dejavniki tveganja, kot so vrsta zdravljenja, hidrocefalus, ponovitev tumorja, cerebelarni mutizem in napadi. Te spremenljivke so pomembno razlikovale med bolniki z omejeno udeležbo in brez nje. Omejeno sodelovanje pri bolnikih, ki se zdravijo zaradi pediatričnega PFT, je pogosto. Poleg patobioloških imajo pri ovirah za udeležbo v izobraževanju in družbi pomembno vlogo tudi okoljski dejavniki tveganja.
To kaže na dejstvo, da pri preučevanju dejavnikov tveganja za nastanek poznih posledic zgolj patobiologija ne zadostuje. Prihodnje etiološke študije morajo upoštevati biopsihosocialno perspektivo.
