Številni mladostniki in mladi odrasli, ki so preživeli raka v otroštvu, se soočajo s poznimi učinki, povezanimi z boleznijo ali zdravljenjem, ki omejujejo njihovo sodelovanje na različnih področjih vsakdanjega življenja.
Osebe, ki se zdravijo pri nas, so v našem zdravstvenem sistemu pogosto prepuščene same sebi in mnoge skrbi, ali se bodo lahko spopadle z dolgoročnimi posledicami, pri nekaterih pa se celo izgubi možnost nadaljnjega spremljanja. Zato je bil v pričujoči študiji razvit in ovrednoten ciljno usmerjen program oskrbe po zdravljenju, katerega cilj je bil olajšati tri pomembne "življenjske veščine": (1) samopodobo, (2) socialno interakcijo in obvladovanje konfliktov ter (3) samozavestno sporočanje potreb po podpori.
Skupaj n = 13 udeležencev (19,2-30,2 let, povprečna starost 22,8 let) je opravilo tridnevni seminar za pomoč po končanem zdravljenju, ob koncu katerega je vsak udeleženec napisal pismo za razmislek ("pismo mojemu prihodnjemu jazu"), v katerem je opisal opažene učinke seminarja, uporabnost danih informacij v vsakdanjem življenju in neposreden vpliv seminarja na njegove individualne okoliščine.
Pisma za refleksijo so bila analizirana s kvalitativno analizo vsebine. V pismih so bile omenjene vse ciljne življenjske spretnosti. Udeleženci so poročali o individualnih koristih programa, zlasti glede samopodobe in samozavesti, dajanja in sprejemanja povratnih informacij ter sprejemanja osebnih prednosti in slabosti.
Poleg tega je bil občutek, da niso sami, povezan z izkušnjo čustvene in socialne podpore preživelih. To vrednotenje poudarja potencial enotedenskega seminarja za oskrbo po končanem zdravljenju za obravnavo pomembnih življenjskih veščin, za katere je znano, da pozitivno vplivajo na vedenje v zvezi z zdravjem pri osebah, ki so preživele več let. Podroben opis seminarja lahko služi kot osnova za to, da bo tovrstno popotresno varstvo dostopno tudi drugim osebam v podobnih okoliščinah.
