Vsak človek ima svojo telesno podobo - ta ne vključuje le vidikov njegovega videza, temveč je večplasten konstrukt in vsebuje zaznavanje lastnega telesa, pa tudi misli, čustva in vedenje, ki so povezani s telesom. Ko ljudje zbolijo ali so zboleli za rakom, pogosto doživljajo telesne spremembe, ki so posledica bolezni in zdravljenja: Izguba las, spremembe telesne teže, brazgotinjenje, otrplost delov telesa, težave pri požiranju in impotenca so le nekateri primeri. Da lahko te spremembe vplivajo tudi na telesno podobo (nekdanjih) bolnikov, je očitno.
V tem članku so predstavljene znanstvene ugotovitve o povezavi med rakom in telesno podobo, ukrepi, ki lahko pomagajo izboljšati telesno podobo, ter nasveti in priporočila o tem, kako komunicirati in sodelovati z ljudmi, ki so zboleli za rakom.
Večina raziskav se je osredotočila na bolnike z rakom dojk, vendar so z vidika telesne podobe preučevali tudi druge vrste raka. Največ skrbi glede telesne podobe imajo bolniki takoj po operaciji ali kmalu po končanem zdravljenju. Še posebej verjetno je, da bodo težave s telesno podobo imeli mlajši bolniki, bolniki z visokim indeksom telesne mase in tisti, ki so imeli po operaciji dodatne zaplete. Posebna skrb za te bolnike je ključnega pomena za spodbujanje kakovosti njihovega življenja na najboljši možni način.
Nekatere oblike zdravljenja so obetavne, zlasti kognitivno-vedenjska terapija, psihoterapevtski pristop, ki se osredotoča na disfunkcionalne misli, čustva in vedenje ter jih skuša izboljšati s posebnimi tehnikami. Druge koristne intervencije so na primer psihoseksualna terapija, izobraževalne intervencije, intervencije, osredotočene na kozmetiko, ali masaža, joga ali vadba za moč in telesna vadba za povrnitev telesne pripravljenosti.
Vendar je pred začetkom posebnih posegov še posebej pomembna odprta komunikacija z bolniki o njihovi telesni podobi, njihovih pritožbah, skrbeh in razmišljanjih. Seveda bi bilo priporočljivo, da se z vsakim pacientom posebej pogovorimo o njegovi telesni podobi - vendar v pogosto stresnem vsakdanu na klinikah to zaradi pomanjkanja časa ni vedno mogoče. Zato je treba posebno pozornost nameniti tistim bolnikom, ki so zaradi bolezni in zdravljenja doživeli velike vidne in zaznavne telesne spremembe. Ker se bolniki pogosto sramujejo svojih telesnih sprememb in se z njimi ne ukvarjajo sami, je ključnega pomena, da jih obravnavamo proaktivno - s previdnostjo, empatijo in potrpežljivostjo. Upoštevati je treba naslednje tri C:
- Običajno: pojasniti bolnikom, da so telesne spremembe običajne in pogoste, zato niso sami.
- Zaskrbljenost: Neposredno vprašati, kaj natančno pacienta skrbi.
- Posledice: Neposredno spraševanje, kakšne so lahko neposredne posledice njihovih skrbi v vsakdanjem življenju, v socialnih, poklicnih in čustvenih situacijah in vidikih. Na koncu bomo povzeli pet najpomembnejših načel iz članka, ki bi si jih morali zdravstveni delavci še posebej zapomniti - osredotočajo se na telesno podobo, vendar so v osnovi uporabna tudi za ustrezno komunikacijo z bolniki. Ta načela naj bi jim pomagala, da se s svojimi pomisleki ne bodo počutili osamljene.
- Obveščanje bolnikov o tem, kaj lahko pričakujejo v zvezi s spremembami telesnega videza in funkcij, tako da se tega vnaprej zavedajo.
- Dobro, pozorno in potrpežljivo poslušanje je še posebej pomemben del komunikacije - komuniciranje pogosto pomeni, da drugi osebi preprosto prepustimo besedo.
- Postavljanje odprtih vprašanj in formulacij, ki paciente pozivajo, da povedo, kaj je zanje najpomembnejše.
- Omogočanje tišine in dajanje prostora za pogovor, ki lahko nato pogosto razkrije posebno pomembne informacije o bolnikovih občutkih, strahovih in ciljih - pri tem je ključnega pomena, da se za to nameni dovolj časa.
- Po potrebi paciente napoti k psihologu ali psihoterapevtu za intenzivnejši razmislek o njihovih težavah, da bi na najboljši možni način spodbudil njihovo duševno počutje.
